Včasih težko nekaj opišemo z besedami v njihovem dobesednem pomenu ali pa tega niti ne želimo narediti, ker želimo povedati drugače, nekaj poudariti ali pri naslovniku vzbuditi določena občutja. To najlažje naredimo tako, da to, kar želimo povedati, primerjamo z neko že znano stvarjo ali pojmom.
V takih primerih lahko podobno kot s primerjavo tudi z metaforo nakažemo, da je nekaj podobno nečemu drugemu. Metafora se od primerjave razlikuje v tem, da je primerjava zelo očitna, kar v jeziku odražata veznika kot in kakor (na primer Ona je pa res zvita kot lisica), medtem ko je to pri metafori manj očitno (Ti si pravi lisjak).
Pri metafori torej neposredno ne izrazimo, da je nekdo prebrisan (na primer z veznikom kot), ampak moramo poznati vse pomene besede lisjak (1. samec lisice; 2. zvit, prebrisan moški), da lahko prepoznamo, da gre za skrito primerjavo nekoga z lisjakom in s tem za metaforični pomen zvitosti in prebrisanosti.
Ustaljene metaforične pomene najdemo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika.
Metafore so tudi del vsakdanjega jezika in pogosto se niti ne zavedamo, da jih uporabljamo.
Moja glava je polna skrbi.
Če pomislimo, se nam zdi poved povsem logična, saj nikoli ne razmišljamo o tem, da naša glava v resnici ni posoda, v katero bi lahko shranjevali skrbi in jo z njimi polnili. Gre za metaforično izražanje, pri katerem glavo primerjamo s posodo, v katero lahko shranjujemo stvari.
Zato pravimo, da metafore niso samo okras v pesmih ali prispodobe v literarnih delih, temveč način, kako ljudje razmišljamo, govorimo in razumemo svet. Z njimi si pomagamo, da izrazimo čustva, misli ali zapletene pojave na način, ki nam je s tem, ko abstraktnejše pojme primerjamo s konkretnejšimi, bolj razumljiv, hkrati pa je tudi bolj živ in slikovit.
Če znamo prepoznati metafore v jeziku in jih razumeti, bolje razumemo jezik, sporočila drugih ljudi in tudi samega sebe, saj z njimi izražamo veliko svojih občutkov in pogledov na svet.
