Umetna inteligenca (UI) je postala zelo aktualen in široko uporabljan pojem. Odkar je na voljo, se ljudje pri pisanju besedil zelo pogosto zatekamo k njeni pomoči. Pri tem uporabljamo tako imenovane velike jezikovne modele. Kaj je to?

Predstavljaj si, da je veliki jezikovni model kot pameten papagaj, ki je prebral ogromno besedil in se naučil, kako ljudje pišejo in govorijo. Ne razume sveta zares, zna pa zelo dobro ugibati. Tako zna na primer predvideti, katera beseda naj se kot naslednja uporabi v nekem stavku. Če rečeš »Danes grem v …«, bo predlagal »šolo«, »službo« ali »trgovino«, ker si je zapomnil, da ljudje te besede pogosto uporabljajo v takem zaporedju.

Ker je večina besedil, iz katerih se uči veliki jezikovni model, napisanih po pravopisnih pravilih, zna tudi v tvojem besedilu zelo dobro popraviti ločila, velike in male začetnice ter pisanje skupaj ali narazen. Ali ti torej teh stvari ni več treba znati?

Veliko razlogov je, da ne razmišljamo tako. Veliki jezikovni model nam ne bo dostopen v vsakem hipu. Tudi če nam bo dostopen, nam lahko povzroči nemalo preglavic s kopiranjem in urejanjem besedila ter nam vzame več časa, kot ga imamo na voljo. Prav tako veliki jezikovni model ni nezmotljiv. Če nimamo znanja, da bi ocenili, ali je svoje delo opravil dobro ali slabo, smo zelo nebogljeni in se lahko hitro znajdemo v zelo neprijetni situaciji, v kateri se razkrijeta naše neznanje in nevednost.

Umetna inteligenca je pomemben pripomoček, a na koncu je vedno človek tisti, ki sprejme odločitev, dobre odločitve pa temeljijo na znanju. Uporaba umetne inteligence, da prikrijemo lastno neznanje, nas bo prej ali slej pripeljala v težave.